IN MEMORIAM - JANEZU RIHARJU v spomin (Polhov Gradec, 28. 8. 1942 – 8. 7. 2024, Ljubljana)
Ko je v začetku tega tedna pred večerno mašo pred vhodom župnijske cerkve Sv. družine v Mostah stala manjša skupina ljudi, je nemo zrla v sporočilo, da je h Gospodu odšel monsinjor Janez Rihar, duhovnik ljubljanske škofije.
Janez Rihar je bil za moščane prav poseben duhovni pastir. V skoraj 90 letni zgodovini župnije Ljubljana Moste je bil prav on tisti, ki je bil z nami najdlje. 12 let kot župnijski upravitelj in 4 leta kot župnik, skupaj kar dolgih 16 let, če pa k temu prištejemo še 5 let kaplanovanja v Polju in 14 let vodenja nove župnije na Fužinah, lahko vidimo, da je na moščanskem koncu preživel kar 35 let!
In veliko nam je v tem času dal.
Po svoji duši je bil graditelj, športnik in fotograf.
Predvsem pa ni pustil, da mu drugi kuhajo. Tako so še danes v spominu takratne moščanske mladine posebni, gadji zrezki, saj drugega mesa v planinah, kamor je mlade rad vodil, ni bilo kar tako najti, Janez pa je bil, poleg ostalega, tudi izvrsten kuhar in lovilec kač, saj je znal odstranjevati strup.
V Moste je v časih, ki bi jih lahko označili kot malo bolj strupene, med ljudi prišel s popotnico prejšnjega župnika, gospoda Pavla Uršiča, da je vnet dušni pastir, zelo praktičen gospodar in odličen veroučitelj.
Lahko samo pritrdimo in dodamo, da je bil izredno deloven, vztrajen, predvsem pa iznajdljiv. Škofija je to spoznala in ga poslala v sicer izrazito delovsko okolje. Janez pa se je tu, na mestu stare lesene cerkve, namenil narediti novo, moderno cerkev. Med svetnimi oblastmi je bilo potrebno pridobiti mnogo soglasij. In Janez je kar šel... na občino. Enkrat,... ravno nimajo časa, naslednjič,... spet smo bolj na tesnem … pa nič hudega, sem prišel samo malo pozdravit,... pa pridem drugič … Vedno miren, tih, z njemu lastnim nasmeškom … a odločen in vztrajen v svojem poslanstvu.
V tedniku Družina smo lahko prebrali, da je bil Janez Rihar prvi, ki mu je v tistih časih uspelo dobiti bančno posojilo za gradnjo cerkve in to ravno cerkve Svete družine v Mostah, kar je bil res svojevrsten unicum.
Lahko ugotovimo tudi, da je bil ravno čas Janezovega dela v Mostah najbogatejši z duhovnimi poklici, ki so vzklili ali pa se kalili na naši zemlji (brata Janez in Lojze, Marko, Aleša, Fani, Toni in Peter).
Pa vendar ...
Janez Rihar ni bil pobožnjakar, a imel je veliko zaupanje v varuha Svete družine, Svetega Jožefa, ki se mu je ves čas tudi priporočal in pred njega polagal vse težave in ovire. Ko je govoril o njem, se je navadno zresnil. Globoko je verjel, da je ravno on tisti, ki »nas uči, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna«, če si dovolim ob zaključku navesti razmišljanje papeža Frančiška.
Danes, ko se poslavljamo od nam dragega župnika Janeza Riharja ugotavljamo, da smo moščanski farani njegovi največji dolžniki. Janez je uporabil vse svoje znanje in moči, da se nam je uresničila dolgoletna želja: nova zidana farna cerkev. Še med gradnjo je gospod Rihar pripravil enega od najlepših dogodkov, ki se je faranom vtisnil v trajen spomin; velikonočno vstajenjsko slovesnost v kleti nove cerkve. Takrat je bil ustvarjen vtis, kot da srečujemo vstalega Jezusa na vhodu groba.
Naj ob tej priložnosti v imenu vseh moščanskih faranov izrečem iskreno zahvalo za vse delo in molitve, ki jih je Janez Rihar namenil in daroval za našo skupnost! (govor je prebral Jože Kregar)
Dragi gospod Janez!
Pisalo se je leto 1988. V največjem novozgrajenem stanovanjskem naselju v Ljubljani, na Fužinah, je bila po vaši zaslugi 3.4. ustanovljena župnija Vstalega Jezusa. V letih prej ste tam skoraj kot po čudežu kupili košček zemlje s staro hišo, ki ste jo predelali v svetišče. Župnija je sprva kar vrvela od živžava. Otrokom ste v začetku, zlasti ob lepem vremenu, versko znanje podajali kar na deskah in tramovih ob gradbišču. Vsako leto ste jih k prvemu obhajilu in birmi pospremili več kot 70 ter jih prej pripravili na prejem zakramentov. Imeli ste dela čez glavo, pa ste vseeno kot poseben blagoslov doživljali majske šmarnice. Cerkev je bila v tem mesecu, tudi ob delavnikih, vsaj enkrat na dan, nabito polna, petje otrok je odmevalo daleč naokrog, Bogu pa so se na vašo pobudo dvigale njihove preproste, a prisrčne prošnje.
Posebno ganljiva so bila praznovanja velike noči z vašo alelujo ob praznem Božjem grobu in procesijo skozi naselje, ki se je prebujalo. Močno ste se zavedali pomena zakonskih skupin za družine, zato niste oklevali in prvo zakonsko občestvo na prvo srečanje povabili kar preko telefona. V naslednjih nekaj letih so nastala še tri nova. Mlade fante ste vzgajali v predane ministrante, zato jih pri svetih mašah skoraj nikoli ni manjkalo. Veščine strežbe pri oltarju in v prijateljstvu z njimi ste poglabljali na rednih tedenskih srečanjih. Zanje ste organizirali izlete, celo na Triglav in v Gardaland. Z vašo pomočjo in podporo so na Fužinah začeli delovati tudi skavti in župnijska Karitas in še bi lahko naštevali. Bogu hvala za vaše življenje in številne talente, s katerimi vas je obdaril. Občudovali smo vašo praktičnost. Marsikoga sta okužili vaše veselje do fotografije in ljubezen do pisane besede. Bili ste zgled pokončnega kristjana, oznanjevalca resnice, ponosnega Slovenca in zvestega duhovnika. Živeli ste skromno, z veliko hvaležnostjo in v veri Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.
Dragi gospod Janez! Hvala vam, ker ste se odzvali na Njegov klic. Hvala za vse, kar ste nam dali v 14. letih opravljanja svojega duhovniškega poslanstva na Fužinah. Hvala, ker ste nas naučili, da je vsaka preizkušnja z Bogom rešljiva. Verjamem, da ste že v Očetovem objemu in da z nebeških višav zrete na naš domovino in njene gore, ki ste jih imeli tako radi. Verjamemo, da boste od tam spremljali tudi naše majhno občestvo in prosili, naj se še naprej, četudi v skromnem številu, zbira v Njegovem imenu in pričuje za Jezusa sredi mestnih blokov. Če boste dobro prisluhnili, boste iz ne povsem klasično postavljene cerkve ob teniških igriščih, v kateri ste pustili velik pečat, tu in tam še ujeli ljudsko petje. Češčena si Marija, je angelski glas, bo zadnja ura bila, Marija prid' po nas. Mi se bomo ob tej melodiji zagotovo spomnili na vas.
Počivajte v miru! Župljani s Fužin. (govor je prebral Boris Škrlec)
ORATORIJ IN ANKARAN
Na oratoriju sem se imela zelo dobro. Delali smo raznorazne stvari, se igrali, imeli delavnice, pekli stvari (npr. mafine, pizza rolice…). Imeli smo tudi športne igre, kjer pa nas je na koncu dež ujel. Bili smo mokri ampak ne toliko, da se na srečo nismo prehladili. Bilo je zelo dobro, animatorji so bili zelo prijazni. Imeli smo tudi dobro malico - velikokrat smo imeli hrenovke v testu, ki so bile zelo dobre. Malo po tem je pa sledil dan, ko smo mogli it v Zajčjo Dobravo. Tam smo pomagali Danielu raziskat skrivnost, kdo govori resnico - sodniki ali Suzana. Na koncu je imela Suzana prav. Čez celoten oratorij sem se imela zelo dobro. Zato komaj čakam že naslednji oratorij.
Malo za tem je pa prišel Ankaran. Komaj sem čakala, ker smo imeli zelo dobre dejavnosti, mašo, hrano, fotografa, prijatelje, igre… Najbolj všeč mi je bilo, ko smo imeli plesni večer in je grmelo. Nebo je bilo zelo lepo in strele so bile belo rumene. Samo malo me je motilo, ker je bilo veliko vlage, zato so potem bila moja oblačila malo mokra in vlažna, ko smo odhajali po kosilu na plažo. Vsak dan je bilo dobro, razen tega da je bila voda čisto umazana z morsko travo na nekaterih deli plaže. Bili smo pa tudi na modrem splavu v vodi, ki mu mi pravimo čokolada, ker je v obliki čokolade. Moje najljubše naloge, ki smo jih imeli: Prva je bila duhovnost, potem veselje, nato pomivanje, potem čiščenje in zadnje strežba. Malo sem razočarana, da je tako hitro minilo ter, da ni bilo Nejca, zelo prijaznega in smešnega animatorja. Drugače sem pa spoznala eno zelo pametno, prijazno, in razumljivo animatorko Nušo. Na koncu, ko smo odšli domov, je bila prometna nesreča in je bil zastoj. Drugače sem se pa imela odlično.
Hvaležna sem Simonu, animatorjem in kuharicama Miji in Katji, da so lahko pripravili Ankaran. TARA
OBVESTILA – Ljubljana Moste
2. avgust: Župnik bo obiskal bolnike po domovih.
15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja. Maša bo ob 9h.
18. – 25. avgust: Župnik bo en teden odsoten. V župnijski cerkvi v Mostah ta teden ob delavnikih ni svetih maš. Naročene mašne namene bo opravil na Dugem otoku.
2. september: Vpis otrok za verouk. Po večerni maši se srečamo s starši v župnijski cerkvi.
6. september: Župnik bo obiskal bolnike po domovih.
8. september: Pri maši ob 9h bo blagoslov otrok na začetku veroučnega leta.
OBVESTILA – Ljubljana Fužine
1. avgust: Po večerni maši bo do 22h izpostavljeno Najsvetejše.
2. avgust: Župnik bo obiskal bolnike po domovih.
4. avgust: Ob 16h bo maša tudi v DSO Fužine.
15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja. Maša bo ob 8h in ob 11h.
18. – 25. avgust: Župnik bo en teden odsoten.
1. september: Ob 16h bo maša tudi v DSO Fužine.
3. september: Vpis otrok za verouk. Po večerni maši se srečamo s starši v župnijski cerkvi.
5. september: Po večerni maši bo do 22h izpostavljeno Najsvetejše. Po maši bo tudi sestanek župnijske Karitas.
6. september: Župnik bo obiskal bolnike po domovih.
6. – 8. september: 4. zakonska skupina ima duhovne vaje na Bledu.
8. september: Pri maši ob 11h bo blagoslov otrok na začetku veroučnega leta.